Povsod, kjer je treba nekaj zatesniti, uporabljamo raznorazne gumijaste materiale, ki jih pojmujemo kot tehnična guma. Elastičnost tehničnih gum je vzrok za deformacijo ob obremenitvi, v primeru tesnil to pomeni, da se gumijast material prilagodi obliki, na katero nalega. Posledično se površina popolnega kontakta močno poveča in ravno to daje gumam tesnilni značaj. Tehnična guma pa v mnogih primerih zaradi svoje elastičnosti tudi daje določeno zaščito proti mehanskim udarcem in se tako veliko uporablja kot blažilnik udarcev ali zaščitni ovoj za plastične plošče in druge izdelke in polizdelke, ki so bolj občutljivi na udarce.
Guma je prvotno pomenila le posušeno smolo, pridobljeno iz tropskega drevesa kavčukovca. Iz njega pridobljen sok so včasih sušili in oblikovali gumijaste izdelke iz strjene smole. Že v pradavnini so se pojavili prvi postopki obdelave kavčukove gume za večjo čvrstost, v 19. stoletju pa je Charles Goodyear razvil sodoben postopek vulkanizacije, ki kavčukovo gumo obdela z žveplom in tako doseže bistveno večjo čvrstost, odpornost in še nekoliko večjo trdoto. Tako je nastala prva tehnična guma, z razvojem polimerne industrije pa se ji je kmalu pridružilo še ničkoliko drugih različic, kot so EPDM guma, NBR oljeodporna guma, CI IIR kislinskoodporna guma in druge.
Če izraz tehnična guma označuje elastomerne (gumijaste) polimerne mase v različnih oblikah, pa po drugi strani izraz plastične plošče označuje obliko polizdelka iz kateregakoli polimera, primernega za obdelavo iz ploščate oblike. Plastične plošče se dobijo iz najrazličnejših materialov; vsi dobro poznamo nadomestke stekla (PMMA ali polikarbonatne plastične plošče), veliko izdelkov pa se izdeluje tudi iz HDPE plošč, PVC plošč in ABS plošč. Za visokotemperaturno uporabo so tu PEEK plošče, za drseče površine uporabimo prekrivanje s PTFE oziroma teflonskimi ploščami. V zadnjem času se za masivne izdelke brez močnih obremenitev čedalje več uporablja eko plastika s polnili iz naravnih materialov ali recikliranega plastičnega granulata.