Že tisočletja je eden od osnovnih materialov, ki jih uporablja človek za svoje stvaritve, prav les. Les je zelo topel material, ki je v zmernem toplotnem pasu na voljo v velikih količinah, zato se je že od nekdaj uveljavil kot gradivo za hiše, ograje in drobne predmete, ki jih je človek potreboval za preživetje. Različne vrste lesa omogočajo prilagoditev uporabe glede na lastnosti, ki jih posamezna vrsta premore, zato velja lesna industrija za zelo prefinjeno in umetniško naravnano.
Sodoben razvoj močnih lepil, s katerimi lahko zlepimo vse vrste lesa, je pripomogel h nastanku nove vrste lesnega polizdelka, ki mu danes rečemo lepljen les. To so leseni kosi, ki so sestavljeni iz manjših lesenih delov. Ti se morajo brezhibno prilegati in so nato zlepljeni skupaj z močnimi lesnimi lepili, ki ostanejo trdno zlepljena še zelo dolgo časa. Mnoga lepila imajo praktično življenjsko dobo daljšo kot lepljen les, ki ga vežejo skupaj, zato je vsaka skrb glede trajnosti lepljenega lesa povsem odveč.
Za lepila, primerna za les, je bil ključen razvoj polimerov v 20. stoletju. Že prej so ljudje poznali lesna lepila, zlasti klej iz živalskega izvora. Klej in podobna lepila so spodobno zlepila lesene kose, toda niso prenesla velikih obremenitev in vlage. Sodoben lepljen les se namreč uporablja tudi pri aplikacijah, kjer se zahteva visoka trdnost, na primer pri nosilnih tramovih za nadstreške ali strešno konstrukcijo.
Največ klasične uporabe za lepljen les pa najdemo v sodobnem notranjem pohištvu, kjer nadomešča cenejše lesne kompozite ali pa plošče iz enotnih kosov lesa. Te plošče so namreč inherentno šibke po dolžini letnic, zato niso povsem primerne za širše dele z obremenitvijo, kot je na primer sedalo na stolu. Lepljen les se tu izkaže kot boljša rešitev. S pravilnim lepljenjem v posebnih prešah je mogoče doseči zelo trden produkt.